V začetku tedna so nam "napovedali" internacionalni večer, kamor naj bi vsak prinesel jed, ki je značilna za njegovo domovino. Glede na stanje v naši kuhinji, sva imela precejšnje težave... Večjih loncev praktično ni, o pečici lahko človek le sanja, da bi pa v kuhinji našla kakšno metlico za stepanje smetane, kuhalnico, zajemalko ali kaj podobnega - bi pa bilo res že prav neverjetno... :)
Tako sva se po posvetovanju z Majdo odločila, da se lotiva štrukljev. Pravih, slovenskih, z orehi...
Zataknilo se je že na začetku: v trgovini 1 so imeli zgolj mlete lešnike in cele orehe. Vzameva lešnike in greva v drugo trgovino po orehe, ker je itak logično, da jih tam imajo! No... ampak jih niso imeli. V bistvu so v trgovini 2 imeli samo cele lešnike in cele orehe... Tako sva se odpovedala ročnemu drobljenju orehov in sva raje v hladilniku z mlečnimi izdelki poskusila najti skuto. Ok... Kako se skuti reče po nemško?! Na koncu sva na podlagi izgleda embalaže in ne preveč premikajoče se vsebine, odločila in vzela pravo SKUTO :)!
Kuhar :) |
Zapleti zaradi pretankega testa |
V drugo gre bolje :) |
Mmm štrukeljčki :) |
Skuhani so izgledali precej lepše, pa tudi dobri so bili :)!
Končni izdelek |
Proti večeru sva odšla na Akademijo, kjer se je okoli miz že trlo lačnih obiskovalcev, kar je pomenilo, da je nekaj tipičnih narodnih jedi že izginilo. No pač, vsega tako ali tako ne moreš poskusiti. Sva pa med prijatelji obilno naredila reklamo za Slovenske štruklje, ki so nato precej hitro kopneli.
Najini štrukeljci |
Midva pa sva se odšla v park nadihat svežega zraka, nato pa domov, delat domačo nalogo :).
Mm dobr zgledajo :) Mi smo jih tud ta teden kuhal na taboru ... ;-)
OdgovoriIzbriši