Nekateri ste to že prebrali po mejlu, drugi še ne... Skratka, če in ko bova imela čas, bova na vsake toliko objavila kakšen zapis/sliko najine Nemčije . En del poteka sedaj, julija, nadaljevanje pa sledi oktobra :). Ne izključujeva pa možnosti, da se bo na temu blogu znašlo še kaj drugega :)...
We love dreamers - napis, ki visi na enem izmed oken
na letališču na Brniku, mi je že v zgodnjem jutru dal vedeti, da tole pač ne bo
še ena »mini« pustolovščina, ampak bo na vse možne načine presegla moje
sposobnosti načrtovanja, ohranjanja mirnih živcev, obenem pa bo tudi nadgradila
moje znanje nemščine. Tak je bil (in je še) pravzaprav prvoten namen :).
 |
| Na Brniku |
Ko sva v mirnem jutru tiho čakala na letalo, se mi je zazdelo, da bo nekaj šlo narobe. Sicer ne maram nekih slabih slutenj, pa vseeno. Prispeva v Bruselj, na letališče. »Uh, tole je pa malo večje letališče kot Ljubljansko… Pa vendar – kje so najini kufri???« Po prehojenem celem letališču in sledenju tablam, na katerih je narisan kovček, in ki so se vsake toliko časa kar izgubile, končno prideva do vrtečih se krogov s kovčki.
Naslednja točka: najti omarice, kamor lahko pospraviva kovčke. Sledenje drugim tablam. Tam pa… iskanje kovancev po vseh možnih žepih. Na koncu sva jih zbrala točno za 6,5 evrov, kar pa je bilo še vseeno 1 evro premalo, da bi lahko plačala tisto omarico… Torej je sledilo menjavanje, česar se je pogumno lotil najdražji; sama pa sem medtem v podzemlju letališča poskušala v kovček zapakirati še nekaj dodatne šare iz ročne prtljage, ob tem pa vsa trepetala, da mi ne bi kdorkoli poskušal česa vzeti…
 |
| Pred spomenikom (sponzor Marmor Hotavlje), ki stoji pred Evropsko komisijo, na katerem je v vseh jezikih (no v hrvaščini še ni!) zapisana prva vrstica Prešernove Zdravljice |
Po zaključeni ceremoniji s kovčki, sva začuda takoj ujela avtobus številka 12 in že čez pol ure sva se tako pred Evropsko komisijo srečala z Lukom, ki nama je v dobrih treh urah razkazal vse glavne točke Bruslja, vključno z lulajočim se dečkom :).
 |
| Deček, ki lula :) |
 |
| Pogled na Bruselj |
 |
| Kosilo pri Mariji in Luku |
Ker bi bilo popotovanje popolnoma preenostavno, če bi se samo usedla na vlak za Nemčijo in bi bila v slabih treh urah tam, sva se, natürlich, morala dvakrat presesti. Pri prvem presedanju sva imela obilico časa na voljo. 20 minut pred odhodom vlaka sva že stala na peronu 3, od koder naj bi šel najin vlak in čakala. Dokler nisva zagledala, da ima vlak zamudo. 7 minut. Še naprej stojiva in zreva v table… »Ok, kraj je pravi. Sem greva… Ampak, zakaj neki je tri minute pred novim odhodom vlaka izginila še neka postaja s table?!« Sledi gledanje v tablo, kjer je bil napisan razpored še za druge vlake. »Hm, vlak, ki gre tudi na tisto postajo, ki je bila prej napisana tu… gre iz 6 tira. Midva pa sva na tretjem!« Do odhoda obeh vlakov le še dve minuti. Vmes nama neka domačinka poskuša v flamščini razjasniti, da ta vlak sicer gre tja, kamor greva, ampak da gre mnoooogooooo počasneje kot tisti na 6 tiru. Kaj sedaj? Naj tvegava in zamudiva oba (ali pa mogoče ujameva tistega s 6 tira, ki so mu pred dvema minutama zamenjali tir (ker je zamujal) ali kaj?! Vsa panična ( v bistvu sem bila panična samo jaz, Marko je vse skupaj spremljal z zanimanjem in nekoliko pomirjevalno J) se nato usedeva na počasnejši vlak s perona številka 3. Marko še vseeno ohranja upanje: »Pa saj ta vlak sploh ne gre počasneje, v bistvu gre kar hitro. Sploh pa tista Belgijka ni vedela točno, kam sploh greva…« Že po najavljeni zamudi sva sklenila, da prvega vlaka za Aachen pač ne bova ujela. Vmes bi bilo že brez zamude zgolj 10 minut za prestopit, kar z dvema težkima kovčkoma ni ravno mačji kašelj.
In se voziva, vlak enakomerno proizvaja svoje zvoke… Midva izmenjujoče kinkava. Napovedi postaj v flamščini nama bolj malo koristijo. Prvo črko sicer razumeva… ampak naprej?! Malo čez pet postane živčen tudi Marko, saj je resnično kazalo bolj slabo, da nama bo uspelo priti do pol šestih v želeno G-nekaj mesto. Na srečo se približno petnajst čez pet začne vse preostalo ljudstvo z vlaka pripravljati na izhod. To je lahko dober ali pa slab znak. Slab, ker pomeni, da edino ti ne veš, do kam greš in dober – da sva verjetno na končni postaji. In res sva bila. Vsa srečna pobereva svoje kufre, in se odpraviva pogledat vozni red… Ker je bila moja doza adrenalina in glukoze in še česa tisti dan že povsem izčrpana, sem si privoščila sendvič, Marko pa je medtem spraševal delavca, če gre s tistega tira vlak za Aachen…
 |
| Na vlaku za Aachen |
Okrog pol šestih se primaja
star vlak (v bistvu, če pogledamo vlake v Sloveniji je bil ta skorajda nov, še
vseeno pa je bil verjetno najslabši v vsej Belgijski floti). Kovčki so na
mestu, midva tudi. Še nešteto pogledov proti tabli, če se bo morda spremenil
kraj prihoda, če bo morda zamuda… Vedno bolj prazen vlak je vozil proti Nemški
meji, neki sopotnik je glasno navijal svojo glasbo, midva sva še vedno
izmenično kinkala… in se malo do sedmih zvečer podala skozi oblak topila na
Aachener Hauptbahnhof novim dogodivščinam naproti.
 |
| Aachener Hauptbahnhof ponoči :) |
Ni komentarjev:
Objavite komentar