Po prvih nemških dobrodošlicah in
prejemanju navodil sva se malo do devetih končno naselila v najino sobico.
Pravzaprav soba niti ni tako majhna, ima pa svojo kopalnico in dve
pomanjkljivosti: 1. samo eno mizo in 2. postelja št. 2 je stara že nekaj let
in… že ob prvem sedenju na njej, je ena izmer letvic počila :).
 |
| Slikovni dokaz :) |
Seveda sem šla to povedat (v moji polomljeni nemščini – malo kriljenja z
rokami, besedi Bett in kaputt in sva
bili dogovorjeni, da dobim naslednji dan
novo posteljo, do takrat pa naj kar spim na polomljeni?!). Skratka, zvečer sem
jogi prestavila na tla (še dobro, da je dejansko toliko prostora) in lepo
zaspala ... Še dobro, da skavti ne kompliciramo :).
 |
| Najina soba |
Jutro se je začelo s poslušanjem
dežja. Mislim, da so sicer obljubljali poletje, ampak o poletnih temperaturah,
sploh v najini sobi, žal (še) ni mogoče govoriti. Jutranji sprehod do učilnice,
kjer je bil sprejemni govor, nato pa zanimivo pisanje nemškega testa (kje so
tisti časi, ko sem znala odgovoriti na večino vprašanj!) nato pa še ustni
pogovor, tudi o tem, kako se naredi potico, kaj bi naredila, če bi zadela
milijon evrov (halo, a ne obstaja bolj enostavno vprašanje – mislim – a ni
lažje človeka vprašati o trenutnih načrtih za prihodnost, ne pa o nekih
načrtih, ki se itak ne bojo nikoli uresničili in raje o tem sploh ne
razmišlja?!).
 |
| Tako fine dame (na sliki desno!) lahko srečaš samo v Aachnu :) |
Sprehod skozi mestno jedro (Aachen je res krasno mesto!), do
internetne trgovine, kjer nama prodajalec po angleško odgovarja na nemška
vprašanja (narobe svet!), da lahko internet vzameva najmanj za 2 meseca…
Zgleda, da ga danes še ne bova imela… Kosilo v menzi, cenovno ravno tako ugodna
kot Ljubljanski študentski boni, nato pa spanec pravičnega popoldne. Zvečer smo imeli še spoznavno »žurka« vseh udeležencev tečaja. Večer je minil precej hitro. Po nekaj pivih (ki so jih spili drugi, ne jaz), je debata kar stekla. Večinoma so sicer govorili drugi (vsi precej tekoče v primerjavi z menoj!), ampak še vseeno se je za našo mizo znašlo nekaj osebkov, s katerimi smo skupaj lomili svoje jezike J. Najbolj smešno je bilo, da so bili vsi zelo navdušeni, ko so, po vprašanju, če se z Markom poznava že od prej, izvedeli, da sva pravzaprav poročena…
Prvi dan še ni bilo ne duha ne sluha o novi postelji, kaj šele o internetu...
Ni komentarjev:
Objavite komentar