Köln

V soboto sva z grškimi prijatelji odšla v Köln (cene vozovnic za vlake so tukaj obupno visoke in se na vsak način bolj splača potovat s skupino kot sam (verjetno na tak način Nemci skrbijo tudi za družabno življenje :)). Zbrali smo se ob 11h na postaji, se nekaj časa prestopali, nato končno kupili skupinsko vozovnico in zatem, po grško, tekli na vlak, ki je nekaj sekund po našem vstopu, že odpeljal :).

Po enourni vožnji z vlakom smo prispeli na glavno železniško postajo v Kölnu, ki je tik ob Kölnski stolnici. Stolnica so začeli graditi že okoli leta 1300, na srečo ji je 2. sv. vojna prizanesla in je vsekakor ogleda vredna stavba. 

Der Dom

 Zatem smo se sprehodili mimo mestne hiše do Rena. 

Mestna hiša

Neka stavba :)

Mestni trg

Pogled na stolnico

Nato smo šli čez most zaljubljencev :). Veliko parov tukaj s ključavnico "zaklene" svojo ljubezen. Je kar fino videti, da je toliko zaljubljenih ;)...

Most ljubezni :)

Ljubezen...

V ozadju stolnica in most ljubezni

 Zatem smo se podali nazaj v center. Mi2 in še nekaj grkov smo odšli v eno luštno picerijo, kjer ti dajo "pejdžer", ki ti začne vibrirat, ko je tvoja jed pripravljena :). Poleg tega sta na vsaki mizi lončka s svežo baziliko in rožmarinom, ki si ju lahko prosto postrežeš :). Njami!!!

Še ena stavba :)

 Po kosilu sva se sama podala na kratek sprehod po mestu, ki pa žal nima veliko znamenitosti. Pravzaprav sva dobila občutek, da je to bolj bivalno mesto. Poleg prepira v trgovini sva imela priložnost videti tudi nemške proteste proti vladi (letos bodo v Nemčiji volitve!), nešteto dekliščin in fantovščin, nekaj porok in na sploh veliko ljudi...

Vročina...

Na srečo so bili Grki utrujeni še od prejšnje noči (eni so pač večji žurerji kot mi2 :)), zato smo po hitrem postopku šli nazaj proti veliko lepšemu Aachnu.

Die Schokoladfabriken :)

V okviru popoldanskih aktivnosti smo se danes podali na bowling. Na kegljišču (hm, ne vem, če je prava beseda?) je bilo tako vroče, da sva zdržala samo dve igri (in ne, ni nama šlo slabo - jaz sem zmagala, Marko pa je bil drugi :)). Ko sva prišla ven iz dvorane pa je zadišalo... po ČOKOLADI!!!!

Bowling

Stavba oz. skupek stavb čez cesto od bowlinga je namreč tovarna čokolade Lindt! Za nosom sva tako prišla v industrijsko prodajalno, kjer je toooooliiiiiikooooo čokolade... in povrh vsega so še cene mnogo bolj sprejemljive kot v navadni trgovini... In potem naj se človek odloči... :) Na srečo (zdaj že zelo paziva, da ne bova imela pretežkih kufrov za na avion) sva s seboj imela le par evrov, tako da nisva vsega pokupila :).

:D

Prizidek k tovarni čokolade :)

Pol pa izber neki?!

Poziranje z Lindtovim konjem :)

Še ena sličica: če se komu zdi, da je njegov nahrbtnik vedno premajhen - Deuter ima rešitev! :) (sam potem moraš imet hrbet kot Silni mož (ki lahko nese kar 7 nahrbtnikov naenkrat), da lahko neseš takle rukzak :))

Nahrbtnik za silne! 

Amsterdam

V soboto smo odšli še na zadnjo skupno "ekskurzijo", tokrat v prestolnico Nizozemske, v Amsterdam. Vožnja v starem avtobusu, s premalo prostora za noge, kaj šele da bi lahko človek udobno zaspal, je minila bolj počasi. Na žalost sva celo pot morala poslušali neko punco, ki je obilno obdarjena z darom govora (mogoče še preveč :)). 

Po trourni vožnji (in za skoraj eno uro postankov in ostalega čakanja - ker ostali narodi niso tako točni kot nemci), smo prispeli v oblačen Amsterdam. Najprej smo se napotili proti turistični ladjici, ki nas je odpeljala na krožno vožnjo po severnih Benetkah. 

Mesto na vodi...

Lepi mostički

Najožja hiška :) (v sredini)

Po vožnji sva se najprej odpravila mimo kraljeve palače na cvetlični sejem. To je bil res pravi raj za srce :)! Vse vrste semen, gomoljev in rastlin, pa tudi drugih pripomočkov za vrtnarjenje.

Kraljeva palača

Stolnica 

Cvetlični sejem

Semena :)

Zatem sva se podala v mestni park. V Amsterdamu na vsakem koraku srečaš nekoga, ki kadi marihuano, saj je ta legalizirana in jo lahko dobiš tako, mimogrede, v Coffeeshopu. V bistvu je precej zanimivo, da sicer večino ljudi ne kadi, niti ne namerava - ampak v Amsterdamu je pa treba skadit en džoint (no, mi2 ga nisva, ga je pa večina sošolcev) :).  V parku sva posedela le krajši čas, pojedla "kosilo" in nato šla nazaj v center mesta. 

Nekatere hiše imajo vhod direktno v vodo, druge pa si lahko privoščijo celo parkirišče za svoj avto :)

V parku

A me kdo najde? :)

Mostovi so lepo okrašeni.

Še en od muzejev

Sprehod mimo več muzejev, med drugim mimo Van Goghovega, je minil precej hitro. Žal je bilo za ogled muzejev premalo časa, cene pa niso ravno najnižje, zato sva tovrstne želje prihranila za morebitni naslednjič :). 

Na Nizozemskem so na splošno precej zasoljene cene in zaračunajo prav vsako malenkost. Tako si, po gorenjsko, nisva ogledala stolnice, ampak sva se okoli nje zgolj sprehodila. Cene premičnin (precej ljudi živi v ladjicah, v mestnih kanalih) in nepremičnin so obupno visoke, glede na to, da a) živiš dobesedno ob vodi in imaš verjetno v hiši skoz vlažno, b) mesto kot tako je sicer lepo, če odmisliš nešteto turistov (precej je takih, ki pridejo v Amsterdam zaradi legalizirane prostitucije in marihuane...).

Hiške

Kolo z nešteto gumijastimi račkami

Hiške se zaradi precej namočenega terena nagibajo malo naprej in malo nazaj :)

Novi del mesta

Najin potep po mestu pa sva zaključila v novem delu mesta, natančneje v mestni knjižnici, ki s svojimi šestimi nadstropji ponuja prav krasen razgled na mesto...

Pogled iz knjižnice 1

Pogled iz knjižnice 2

P.S.: objava bi bila že prej, pa imamo v Aachnu tako napreden internet (NOT) in ki je tako počasen, da se vmes že trikrat premisliš, če bi se sploh česa lotil... :S

Internationaler Abend ali štruklji po nemško

V začetku tedna so nam "napovedali" internacionalni večer, kamor naj bi vsak prinesel jed, ki je značilna za njegovo domovino. Glede na stanje v naši kuhinji, sva imela precejšnje težave... Večjih loncev praktično ni, o pečici lahko človek le sanja, da bi pa v kuhinji našla kakšno metlico za stepanje smetane, kuhalnico, zajemalko ali kaj podobnega - bi pa bilo res že prav neverjetno... :)

Tako sva se po posvetovanju z Majdo odločila, da se lotiva štrukljev. Pravih, slovenskih, z orehi... 

Zataknilo se je že na začetku: v trgovini 1 so imeli zgolj mlete lešnike in cele orehe. Vzameva lešnike in greva v drugo trgovino po orehe, ker je itak logično, da jih tam imajo! No... ampak jih niso imeli. V bistvu so v trgovini 2 imeli samo cele lešnike in cele orehe... Tako sva se odpovedala ročnemu drobljenju orehov in sva raje v hladilniku z mlečnimi izdelki poskusila najti skuto. Ok... Kako se skuti reče po nemško?! Na koncu sva na podlagi izgleda embalaže in ne preveč premikajoče se vsebine, odločila in vzela pravo SKUTO :)!  

 Po pouku se je Marko lotil mesenja testa. No ja, v bistvu je bilo potrebno najprej pomiti pult. (Ko so se nama kasneje pridružile še druge skupine kuharjev, sva ugotovila, da NIHČE ni niti približno pomil pulta ali mize; posode na koncu pa prav tako ne...)

Kuhar :)

Zapleti zaradi pretankega testa

Prvo testo sva preveč na tanko raztegnila, zato se je "krasno" prilepilo na mizo... Je pa bilo naslednjo rundo bolje :).

V drugo gre bolje :)

Mmm štrukeljčki :)

Skuhani so izgledali precej lepše, pa tudi dobri so bili :)!

Končni izdelek

Proti večeru sva odšla na Akademijo, kjer se je okoli miz že trlo lačnih obiskovalcev, kar je pomenilo, da je nekaj tipičnih narodnih jedi že izginilo. No pač, vsega tako ali tako ne moreš poskusiti. Sva pa med prijatelji obilno naredila reklamo za Slovenske štruklje, ki so nato precej hitro kopneli.

Že precej izpraznjena miza na Mednarodnem večeru

 Sredi večera smo imeli še mednarodni kviz, ki je bil bolj sestavljen kot test in pri katerem smo v vsaki skupini bili čim bolj različnih narodnosti. Ugotovila sem, da imamo Slovenci na splošno kar dobro znanje geografije (sploh Evrope), ker se je v skupini znašel tudi kdo, ki je trdil, da je Italija sestavljena iz dveh enakih delov, med katerima je morje?, do tega, da je tudi to podobno škornju :). 

Najini štrukeljci

V prostorih akademije je prostora bolj malo, nas pa je bilo kar precej, zato sva po končanem kvizu le še malo posedela, pogledala tipičen grški ples, ki precej spominja na naš "kavbojski ples" - ko se dva držita za roke in gresta skozi predor rok :)... 

Midva pa sva se odšla v park nadihat svežega zraka, nato pa domov, delat domačo nalogo :).

Monschau

V torek po pouku smo imeli organiziran izlet v cca 30 minut oddaljeno mestece Monschau. Vožnja je bila neudobna - na avtobusu s harmoniko nas je bilo vsaj ene 70, kar pomeni, da nas je 20 stalo - in do tega mesteca ne vodi avtocesta pač pa fajn ovinkasta cesta...

Mestece (po velikosti je to bolj malo večja vas :)) je bilo v starih časih poznano po brisačah. Iz Španije so uvažali bombaž (občasno tudi volno od merino ovc :)), ki so ga nato predelali in v reki, ki teče skozi mesto, obarvali. Žal na staro proizvodnjo spominja samo manjši spomenik in pa - če ti kdo pove - še kakšen škripec, ki visi s strehe; vrata, ki vodijo k vodi...

Tokrat pa samo ena slika. Zakaj? Ker je SD kartica z mnoooogo krasnimi slikami zatajila. :( 
Pa ravno tukaj, ko je res največ lepih hišk, z okrašenimi vrati, s krasnimi mostički in rožami na vseh oknih...  Upava, da nama bo v Sloveniji uspelo usposobit kartico.

Sicer bova pa morala premisliti o nakupu poceni hiške, ki - ko plačaš restavriranje - ni več poceni, v Monschau (ko bova stara in bogata ;)), da bom lahko vsako leto na dopustu cele dneve samo fotografirala :)... 

p.s. več o Monschau si lahko ogledate tukaj.

Maastricht

V soboto, ko so se sošolci podali proti Bruslju, sva midva sklenila, da je vseeno najbolje (in tudi najceneje), če se odpraviva na Nizozemsko, v mesto Maastricht. Enosmerna vozovnica za vlak do Kölna za eno osebo bi namreč prišla 20 €, kar bi skupaj naneslo 80 €... Po gorenjski logiki sva torej izbrala cenejši prevoz: avtobus, ki je za oba skupaj, v obe smeri stal le 14 € (tukaj se splača kupiti povratno vozovnico - ti dajo kar fajn popust; če pa gre skupina je pa cena še toliko bolj sprejemljiva). 

Okrog pol desetih sva se tako skoraj izpred hiše odpeljala z avtobusom proti Maastrichtu. Tokrat nisva imela težav, kje naj izstopiva, ker sta tako Maastricht kot tudi Aachen končni postaji ;).

Avtobusna in železniška postaja

Po ogledu zemljevida na avtobusni postaji v Maastrictu sva se podala na iskanje informacij. Vmes sva se ustavila še na bolšjaku (na nekaterih stojnicah si dejansko lahko kupil VSO šaro od nekoga, ki je pospravljal podstrešje - npr. roko neke izložbene lutke :), star pribor, krožnike, plastične igrače, obleke in celo star nakit). Ker naju ni nič kaj pritegnilo, sva se lepo nasmejala ob kakšnem artiklu in šla naprej proti centru mesta. 

Same "uporabne" stvari

Po prečkanju reke Maas sva prišla v stari del mesta. Hiške so prav fletne (čeprav Markotu niso všeč, ker imajo vse namesto fasade zgolj opeko - ob tem se mu je namreč tudi postavilo vprašanje, kako je z izolacijo v takih hišah ;)), vendar je žal to mesto precej podleglo potrošniški miselnosti. Tako sva že v informacijskem centru za en navaden reklamni zemljevid mesta plačala 1,6 €! 

Razrezan mož

Na ogled mesta sva se podala po poti, ki jo je predlagal zemljevid, z rahlimi odstopanji. Tako sva si ogledala začetni del bazilike sv. Servacija, ki je tudi zavetnik mesta. Nato sva se mimo protestantske cerkve podala proti stavbam univerze v Maastrichtu, nato pa naključno pristala v Henri Hermanovem parku.

Vhod v baziliko sv. Servacija

Vhod v park :)

Preko takega mostička prideš v park

V parku je skoraj pravi živalski vrt: osli, race, gosi, kanarčki, koze in cela skupinica Bambijev :)

Bambiji :)

 Po ogledu živalic, sva se usedla na bližnjo klop in še malo proučila zgodovino mesta...

Nazaj grede sva se ustavila še pri mostu svetega Servacija 

Poziranje :)

 Nato pa sva naredila še en hitri obhod mesta, kjer so nastale naslednje fotografije.

Mesto na drugi strani Maasa

Ozke ulice

Visoke zgradbe

Mestna hiša

Nekdo je kolesu naštrikal oblekico :)

Na koncu pa sva se ustavila še v Mc Donaldsu, na kosilu (moj želodec ima še po parih dnevih travme... :))

Dokaz :)

Nato sva se po najkrajši poti vrnila proti avtobusni postaji, kjer sva za mišjo dlako ujela avtobus (definitivno so tukaj šoferji prijaznejši - nama je namreč ustavil po tem, ko je že speljal...), med vožnjo pa sva cel dan še temeljito podkožno podoživela (zzzzzz in hrrrrrr) :).