Srečno novo leto

Danes je konec še enega leta:)
Vsakemu želiva, da ga zaključi v miru.

V novem pa vam želiva...da bi bili dobro, kjerkoli in kakorkoli na poti Življenja ste. Da bi zajemali iz pravega Izvira, ki nam je vsem isti...

In da bi tudi sami ustvarjali podobo tistega, kar je okrog nas...in pustili drugim, da jo vidijo po svoje...

Srečno, blagoslovljeno, zdravo in uspešno novo leto vam želiva!

Weihnachten

Vedno pride tako potiho... tako nevsiljivo... da se zdi, kot da je še vedno polno drugih reči, ki so pomembnejše.
Vedno se zdi, da pride tako na hitro. Ravno je bila prva adventna nedelja... danes je že božični večer.
Vedno si mislimo, zakaj mora priti ravno za božič, ko imamo tako ali tako že dovolj drugih opravkov: nakupovanje vseh mogočih daril, zaključevanje stvari za leto, ki se zaključuje, načrtovanje leta, ki prihaja, pospravljanje, pranje avtomobila, ... Kot da ne bi mogel priti malo kasneje. Na primer januarja ali februarja ponavadi ni toliko obveznosti... Lahko bi prišel takrat... in potem bi imeli tudi mi več časa Zanj...

Ampak On bo prišel tudi januarja in februarja... ker ne živi v trenutku, pride v vsakem trenutku. Tiho... nevsiljivo... pride k nam, pride k meni. Pride, da bi se lahko srečala. Da bi po Njem lahko jaz stopil na pot k Očetu.

Ko v tem času postavljamo jaslice, ki nas v enem trenutku časa opomnijo, da je On prišel, vam želiva, da se z Njim srečate... izven trenutka.

Letos bova imela narisane jaslice...:)

Noch 3 Wochen

Sem že začela s pisanjem uvoda o tem, kako čas hitro beži... Pa sem sklenila, da to že vsi veste in, da se mi zdi, da tako začnem z vsakim pisanjem :). Kakorkoli, samo še trije tedni vaj in spet bova doma...

V zadnjih dneh se tako v bolnici kot tudi na ulici čuti tisto predbožično vzdušje, ki pa je letos nekoliko drugačno kot ostala leta. Letos sicer ne bo najin prvi skupni božič; bo pa prvi božič, ki ga ne bova preživela doma. Letos ne bo snega, ne bo mraza, ne bo polnočnice, ne bo (tako) polno obložene mize, smrečice, vonja po kadilu in mahu... Bo pa malo več vetra, krasne jaslice (hvala Marko :)), potička po nemško, popoldanska sv. maša in če bo vse v redu malo drugačen plesni večer :). In bova midva in bo Ljubezen.

Morda bodo tudi nemške božične pesmi, čeprav... nekako še ne grejo tako dobro v uho kot slovenske :). No razen tiste Stille Nacht, heilige Nacht ;)...

V bolnici je te dni noro. Prihajajoči prazniki se poznajo predvsem na manjši količini osebja, bolnikov pa je vsak dan preveč. Ja, nihče si ne želi biti za Weihnachten sam... Raje v bolnici. Posledično so preostali zdravniki nadpovprečno živčni in zoprni in zasedeni in utrujeni... In potem je krasna priložnost, da z bolnikom poklepetam jaz :). Za trening nemščine, še bolj pa za rast v človeškosti in ljubezni do bližnjega...

Die Adventszeit

Adventni čas ni pravi, če na mizi ni adventnega venčka s štirimi svečkami. Vse lepo in prav, svečke lahko kupiš v skoraj vsaki trgovini, kaj pa zelenje?
Kljub temu da je v okolici hiške, kjer živiva kar precej gozdičkov, so na žalost bolj ali manj sama listnata drevesa, nekaj grmovja, malo bršljana. (V resnici bi lahko kaj ciprese ali smreke dobila na kakšnem vrtu pred hišo, pa nisva hotla izpadit čeha :))

Kakorkoli med potepom po gozdu je kazalo že bolj slabo; še tisti bori, ki rastejo tu, imajo košate samo krošnje, spodnjih 15 metrov pa ni niti ene veje... Na srečo je bilo na tleh poleg storžev tudi nekaj odpadlih vej bora, ki sva jih stlačila v najmanjšo vrečkico in upala, da bo vsega skupaj dovolj za en mini venček.

Doma je Marko najprej naredil obod iz bršljana, jaz pa dodala borove vejice, tako da je na koncu nastal prav lep venček :).

Venček :)

Sledila je še peka piškotkov :) - kar dveh vrst.

Levo kukiji, desno ovseni

 Delovni teden so popestrile zgodbice iz bolnice. Tako sem mimogrede izvedela, da na dan sv. Barbare otroci skrbno očistijo svoje škornje in jih postavijo pred vrata, da lahko potem sv. Nikolaj (=Miklavž) pusti svoja darilca v njih. Na Miklavžev predvečer sva imela priložnost doživeti veleslavno nevihto Xaver (ki je največ škode povzročila v Veliki Britaniji), tukaj pa sva poleg močnega vetra in dežja lahko doživela tudi nekaj strel in na Miklavževo jutro SNEG :).

Iz Slovenije je na Miklavžev večer prišel prav lep paketek - HVALA! :) (Ker sv. Miklavž vse ve, so bile v paketu tudi suhe slive - o katerih sva se par dni pred prejemom paketa pogovarjala z Markotom, da bi jih mogoče bilo smiselno naročit - za boljšo prebavo :)).

Suhe slive <3, medenjak in pisemce

Ker vem, da vsi komaj čakate, da boste lahko komu (= nama :)) poslali voščilnico ob božičnih praznikih v tujino - pošta rabi malo več kot en teden, da pride do naju (sicer ne razumem, kako je možno, da je od tukaj do Slovenije pošta v 4 dneh, iz Slovenije do sem pa 8-9 delovnih dni).

Die Weihnachtsmärkte

Sem imela namen pisat že nekaj dni nazaj, pa tako hitro mine dan... 

Prejšnji petek smo Ailen, Marko in jaz šli v Köln. Vožnja z vlakom je minila še kar hitro, vreme je bilo sprejemljivo, vzdušje pa super :). Najprej smo si ogledali naaaajveeeečjoooo medicinsko knjižnico v Evropi. No baje je največja. Dejansko imajo ogromno najrazličnejših knjig vseh starosti in področjih - prava zakladnica znanja... 

Zatem smo se pa podali na našo glavno destinacijo - Weihnachtsmarkt (veleslavni božični sejem). Obiskali smo kar tri lokacije, popili kuhano vino in kakav, poskusili tipično nemško klobaso oz. belgijske vaflje, pregledali stojnice, se navduševali nad določenimi izdelki, tu pa tam degustirali kakšen piškot... Skratka tik-tak je bilo dneva konec in že smo se peljali nazaj proti domu...

V nedeljo pa smo se odpravili še na Weihnachtsmarkt v Kleve-ju. Razen obilice ljudi, ki se je zabavala ob pitju kuhančka in jedenju klobasic, in nekaj ne preveč navdihujočih štantov sredi parka (kar štejem v plus temu sejmu), smo dokaj hitro pobrali šila in kopita. Ker je že rahlo rosilo, smo sklenili, da preizkusimo Weihnachtsbus (to je zastonj avtobus, ki vozi s prizorišča sejma na določene lokacije v mestu - v našem primeru na trg). 

Tako smo se torej usedli na avtobus in čakali voznico, da je do konca spletla naslednjo vrstico ali dve pri novih nogavicah, in se odpeljali proti mestu. V začetku je vožnja potekala po planih - premikali smo se proti centru mesta (kar je dobro) in šli na križišču naravnost. Izgleda avtobus naredi krožno vožnjo. Logično ane? No na naslednji postaji smo se ustavili za nekoliko dlje. Ker postaja še ni bila prava, smo sklenili (tako kot starejši zakonski par), da pač počakamo do prave postaje. Po novih nekaj vrsticah štumfov smo se vračali proti križišču. Ampak! Voznica je pozabila zaviti v center! Hm. To izgleda pomeni, da... 

...da smo ostali na avtobusu še eno vožnjo in v naslednjem krogu, je bila sreča na naši strani. Prišli smo na trg, od tam pa se peš podali do naše hiške. Časovno bi bili hitreje, če bi šli takoj peš. Pa smo se tolažili, da, glede na vreme, vsaj premočeni nismo bili :)... 

Wie Koala mit "H"

Hja, zadnjič me je Marko nekako potunkal, da sem "kao" spet na vrsti, čeprav... če bi pogledali statistiko, bi kmalu ugotovili, da... ni ravno tako. Pa kljub temu. Smo ženske pač bolj "občutljive" za vsakdanje dogodke, ki nam s svojo preprostostjo in iskrenostjo polepšajo dan :).

Zato danes, pred spanjem, še en simpatičen "dogodek" (še pred njim pa kratek opis splošnega dogajanja). 

Že drugi teden sem na oddelku za pulmologijo, v drugi bolnišnici (pod Katolische Klinik in Kreis Kleve spada več bolnic, v vsaki je nekaj oddelkov in tako skupaj dobro pokrivajo zdravljenje celega človeka) v kraju Goch. Glede na prvotno "strašenje" assistenzarztov oz. sobnih zdravnikov v Kleve-ju, da je Goch pač "kar neki" in da naj raje ostanem v Kleve-ju, moram priznat, da sem (razen s hrano!) v Gochu bolj zadovoljna (no odvisno od dneva, ampak ponavadi že). Poleg tega, da je bolnica še nekoliko manjša, da se vsi bolj ali manj poznajo/mo med seboj, so tudi na oddelku prav prisrčni odnosi. Že to, da si med seboj povedo "Schön, dass du da bist!" (lepo, da si tukaj!) ti pove vse. Tudi zdravniki so zelo prijazni, pripravljeni na razlago tisočinene stvari, predvsem pa te poskušajo narediti vsaj nekoliko koristnega :).

Torej, med pisanjem odpustnih pisem v zdravniški sobi, smo se nekoliko zaklepetali zdravnik, tipkarica Petra (hm, kakšen je slovenski izraz za nekoga, ki posluša diktate zdravnikov in jih nato pretvori v pisno obliko???) in jaz. Ker sem poskušala biti koristna, sem podajala natisnjena odpustna pisma v podpis.

Marc (zdravnik): Klara, wie ist slowenischer Wort für "danke"? (kako se po slovensko reče hvala?)

Klara: Hvala :)

Marc: Hvajla 

Klara: Na ja, Hvala, ohne "J" (no ja, hvala brez J)

Petra: Es ist ja logisch: wie Koala mit "H"! (Logično, kot koala s h :))

Nato smo ugotovili, da je beseda bitte - prosim, veliko lažja. 

Marc: Prosim - wie PROST! :) (Prost pomeni na zdravje :))

Pa naj kdo reče, če niso simpatični Nemci :)

Fragen

Klara me že dolgo priganja, naj vendarle še jaz kaj napišem za na blog. Vedno znova se moram izgovarjati, da nimam pravega materiala za pisanje:). No, tega tudi danes še nimam, vendar bom vseeno poskusil nekaj objaviti, da bo potem spet Klara na vrsti:)

Pisanje o tem, kje sva bila in kaj va videla mi ni najbolj po godu. Zato spodaj pripenjam samo nekaj slikic iz Nijmegna, kjer sva bila prejšnjo soboto:

Klara pravi, da bo enkrat imela tako klopco doma:)

No, toliko o izletu v Nijmegen:).
Naslov tele objave je Fragen (vprašanja). Zato bom na sredi zapisal nekaj vprašanj oziroma nekaj o vprašanjih. Danes smo sicer naravnani tako, da raje iščemo in beremo o odgovorih, zato bom kratek:).
Vprašanje večinokrat odpira. Odpira nek prostor, ki nas lahko zmede, preplavi, kjer se nam lahko tla pod nogami zamajejo. Verjetno imamo zato radi odgovore. Z njimi se zdijo tla spet trdna in vprašanje roma v predal, kot "odgovorjeno", kot  "razrešeno". Toda, precej verjetno se zdi, da je ta funkcija odgovorov le navidezna, oziroma je taka vsaj pogosto. Namreč, zdi se, da mnogo odgovorov daje zgolj navidezen občutek trdnih tal pod nogami. Tak - navidezen - občutek pravzaprav težko imenujem občutek, saj pri tem mislim na sprejemanje oziroma priučitev nečesa, ki običajno z občutenjem nima kaj dosti.
Za odnos do sprejemanja in dajanja odgovor se mi zdi pomembno vprašanje: "kaj lahko vem oz. ali lahko kaj vem?". Navidezen občutek trdnih tal (ali naučenost) daje danes odgovor v smislu: "Veliko stvari. Najlepi primer je znanost, ki s svojo zavezanostjo dokazom in zakonom daje občutek dostopa do resnice...". Odgovor pa, ki je bolj posledica občutenja, pa se zdi da je nekaj v smislu: "malo, če sploh kaj." Ta se mi je v začetku zdel težak in utesnjujoč, a se kaže vedno bolj kot osvobajajoč...
In v povezavi s tem vprašanjem in ne samo v povezavi z njim je seveda posebej zanimivo vprašanje: "ali lahko verujem?"

Je podoba res privlačnejša od tistega, česar podoba je?

No, dosti bo za danes:)...o vprašanjih.
Ker pa sem zgoraj napisal, da bom nekaj o vprašanjih napisal v sredini, dodajam še nekaj fotografij o tem, kaj s Klaro jeva čez vikende. Skušava vsaj malo uravnotežiti, ne ravno vrhunske prehrane v bolnici:).

Klara, na vrsti si:)!

Google Übersetzer :)

Preden sva prišla v Nemčijo, me je res bilo strah, kako bo z mojo nemščino. Ali bom sploh kaj razumela; ali bom sploh znala kaj povedat? Vsi ti strahovi so po dobrem mesecu že za menoj. Moja nemščina je sicer daleč od popolnosti; vesela sem vsakega popravka in pomoči, ko ne vem točno, kako se kaj naglasi/vpraša. In vesela sem tudi, ko na vsake toliko časa od domačinov slišim, da že dobro govorim nemščino (čeprav vem, da ravno tako super ni, kot so rekli, pa vendar - prodat me več ne morejo :)).

Kakorkoli že - kljub vsem težavam ob iskanju pravega izraza, sem le redko na dan privlekla slovar ali pa vklopila Google translate (oz. Google Übersetzer). Do danes. 

Danes smo sprejeli bolnika, ki so ga pripeljali z rešilcem. Že začetna "predaja" bolnika je pokazala, da bo naše sporazumevanje kar okrnjeno, saj bolnik prihaja iz Šri Lanke, ne govori nemško, kaj šele angleško. Tudi po iskanju primernih prevajalcev (v tej bolnici so zaposleni doma iz skoraj celega sveta) in ugotovitvi, da hindu ni isto kot tamil, sem se najprej spomnila na slikovno bolečinsko lestvico. Tako je bolnik lahko pokazal kako je sedaj in kako je bilo prej, pred prejemom zdravil. Poleg tega je "AUA" tako krasna beseda za vse bolečine :). Ker pa to, da nekoga boli v prsnem košu pove bolj malo (sploh ob normalnem EKG zapisu in laboratorijskih vrednostih) sem se zadeve lotila nekoliko drugače.

Spomnila sem se na Google translate, ki ima - hvala Bogu - tudi možnost prevoda v tamil (mislim, da se je tudi temu gospodu kar oddahnilo, ko je zagledal domačo pisavo :)). Tako je bolnik lepo bral z ekrana, kaj me zanima in pridno odgovarjal na vprašanja. Ravno zgledna anamneza sicer ni bila (uporaba zaprtih vprašanj), ker tako ali tako ne bi razumela njegove razlage v tamilu; z ja ali ne, pa sem vsaj za silo lahko izključila določene bolezni...

Najbolj smešno pa je bilo na raportu, ko so vsi zdravniki le začudeno gledali od kje je prišla ideja o Google translatu. Chefarzt me je celo vprašal, če to večkrat uporabljam. No ja. Včasih, za kakšen hiter prevod; čeprav je pogosto prevod zelo... zanimiv :). Kakorkoli že, upam, da se bodo tudi na oddelku vsaj malo potrudili za sporazumevanje z bolnikom. Sploh za to, ker je večina zaposlenih tujcev in sem prepričana, da ima vsak že izkušnjo, da ga niso razumeli...

Skratka, hvala Google translate :)!

Düsseldorf

Sej vem, da sva malo zanemarila blog. Najina popotniška žilica se je zaradi študentu ne tako prijaznih cen kart za vlak malo osušila. Kljub temu sva se v soboto odpravila v Düsseldorf, saj je bila vremenska napoved za tam veliko bolj ugodna kot za skoraj vedno vetrovni Kleve.

 Na žalost se vremenoslovci tudi v Nemčiji včasih zmotijo. Cel dan je v Düsseldorfu rosilo (v Kleve-ju pa je bilo po pripovedovanju prav lepo sončno!). Z možičkom sva se tako sprehodila po centru mesta, slikala razgledno kolo, par drugih znamenitosti, degustirala pico iz nimm-mit lokala, se po zgledu ostalih obiskovalcev mesta podala tudi v nekaj trgovinic (iz katerih sva odšla - za razliko od ostalih obiskovalcev- praznih rok) in se proti večeru usedla na vlak proti Kleve-ju.

Drevored/park

Goethejev muzej

Naslednjič pa kakšna slikca iz Kleve-ja :). Še vedno sva vesela vseh mejlov in klepetov :)!

Unsere Wohnung

Klara je takoj na začetku malce potožila, češ kako da nama je grozno, ker imava vsak svojo sobo in še v razlinih nadstropjih:).
Tako, da sem, da ne bi bilo prevelikega sočustvovanja, malce pofotografiral, kakšno je stanje.

Torej iz dveh enoposteljnih sob sva si uredila eno dnevno sobo z eno delovno mizo (spodaj) in eno spalnico z delovno mizo (zgoraj):

Tako, da sedaj imava prav prijetno stanovanje:) Kuhno in kopalnici si pa deliva z ostalimi sostanovalci:).

Der Maler

Hja, že dolgo časa nisva nič pisala. Čez vikend se zaradi vremena (verjetno ste slišali, da je Anglijo, države Beneluksa in tudi severni del Nemčije obiskal močan veter) nisva šla nikamor potepat (upava, da bova ta vikend lažje šla naokrog, ker bo nekoliko daljši - zaradi petkovega praznika). 

Da pa ne boste mislili, da se dolgočasiva - dokaz:

P.S. Jaz se pa bolj neuspešno lotevam kvačkanja (sj knjigo pa različne kvačke pa volno pa vse imam, samo kaj, ko mi ni glih jasno, kaj kam paše :))

Xanten

Gospod, ki vodi konverzacijo, je tudi strasten fotograf in popotnik. Ne potuje pa samo v tuje kraje, ampak ima precej dobro "naštudirano" tudi Nemčijo. Na nek način me spominja na atija Andreja :).

Eden izmed njegovih muss-sehen predlogov je bil tudi Xanten, ki je od Kleve-ja oddaljen okrog 30km, kar z avtobusom nanese okrog 50 minut vožnje in oderuških 18 evrov (za dve osebi, tja in nazaj).

V soboto sva tako bila turista :). 

 Imela sva srečo, saj sva prišla ravno na sobotno tržnico, kjer se najde vse mogoče. Med drugim tudi stojnico z zgornje slike, kjer sredi placa pečejo kruh in mini pice :). Mmm je dišalo!

Čeprav je Xanten mesto velikosti Škofje Loke, ali pa morda še manjše, imajo res ogromno in lepo cerkev sv. Viktorja.

 Po ogledu cerkve, sva se podala v smeri pristanišča (na enem izmed rokavov Rena).

 Na poti sva srečala gospoda petelina s svojo jato kokošk :). Je prav lepo poziral :).

 Na obrobju mesta se nahaja ogromna utrdba iz časa Rimljanov. V notranjost sicer nisva šla (študentom neprijazne cene + pomanjkanje zanimanja za Rimljane), se je pa od zunaj dobro videl ostanek templja...

 ... in amfiteater.

 Še vedno izgledava enako :)

 

 Mesto je bilo zgrajeno za obzidjem, ki ga "straži" več stolpov in celo mlin na veter.

 Doma pa naju je pričakal težko pričakovani paketek iz Slovenije :)

Če ima kdo preveč časa (ampak to ni pogoj :)), nama lahko tudi kaj piše :)!

Das beste Brot

Končno se spet oglašam (sicer še vedno čakam na Markota, da se končno opogumi in še on kaj napiše). Teden je minil kot bi mignil! Oba sva že nekako navajena na bolnico, osebje in nemščino, tako da se nama več ni treba po nepotrebnem obremenjevat s tem, kje morava biti kdaj in s kom morava govoriti, če... 

Ta teden nama je na misel padla ideja o peki kruha. Pol kvasa sva imela v hladilniku še od peke pice, nekaj moke od preteklih prebivalcev te hiše, nekaj pa sva jo še dokupila. Ker sem sama v temu tednu v bolnici pobrala vse možne in nemožne viruske (upam, da samo respiratorne, čeprav se tukaj najde še kaj drugega) in sem trenutno odvisna od papirnatih robčkov, se je mesenja testa lotil Marko (ki ima to bolj v genih :)).

Med vzhajanjem testa sva šla še na nemške konverzacije oz. t.i. Sprachkurs, ki to je oz. ni. Kakor vzameš. Tam je namreč neki gospod, ki sicer poučuje nemščino tujce na "ljudski univerzi" in je pripravljen odgovoriti na vsa vprašanja tako v zvezi z nemščino, z znamenitostmi v določenih krajih kot tudi z vsem v povezazi s Pentax fotoaparati :). Pravzaprav tečaj ni ravno tipičen tečaj, je pa krasna možnost, da se še izven bolnice z nekom pogovarjaš nemško o malo bolj vsakdanjih temah. 

Med peko je dišala cela hiša. Kako malo je potrebno, da se počutiš nekje doma(če). 

 Končni izdelek. Za prvič (nimava tehtnice za točne mere!) izgleda krasno. In tudi je odličen! Sva pa, po gorenjski navadi, šla preračunavat, če se nama sploh splača peči kruh. Zakaj? Ker če kupiva kakšnega ne-tako-zelo-dobrega, potem o(b)stane dlje časa in ga potrebuješ manj :). Ampak... Glede na to, da sva šla že včeraj v novo nabavo moke in kvasa... Mislim, da se bo še peklo :).

 Aja, pa od včeraj sem devetič teta Klara :)! Pozdravljen mali Blaž! :)

Kleve

Sedaj sva tukaj že dober teden in sva se že lepo udomačila. Ker so postelje tako fine, da se jih da enostavno podret in ponovno sestavit, imava sedaj končno improvizirano zakonsko posteljo (in imata tako sedaj eno spalnico in eno dnevno sobo, z drugimi (trenutno je tu samo ena zdravnica iz Estonije) pa si deliva kuhinjo in dve kopalnici. 

Torej, danes smo šli skupaj z Estonko v mesto. Najprej prek sobotne tržnice, do živalskega vrta in drevesnega parka, kjer se nahaja več kot 100 različnih drevesnih sort. Skratka, lepo je. V okviru tega parka se nahaja tudi cel kup fontan in raznih prekopov in različnih stoječih/napol stoječih voda.

Od spodaj 1

Od spodaj 2

Od zgoraj

Od zunaj

Od znotraj

Ha, zihr ste mi fouš, ker sm vozila valar :)

Nazaj grede smo se sprehodili še mimo nakupovalnega centra (tukaj je vedno gneča, saj ogromno Nizozemcev (smo namreč tik ob meji) nakupuje tu, ker je ceneje) in naprej skozi center do doma. Naslednjič pa greva s kolesom, bo hitreje :)...