Končno se spet oglašam (sicer še vedno čakam na Markota, da se končno opogumi in še on kaj napiše). Teden je minil kot bi mignil! Oba sva že nekako navajena na bolnico, osebje in nemščino, tako da se nama več ni treba po nepotrebnem obremenjevat s tem, kje morava biti kdaj in s kom morava govoriti, če...
Ta teden nama je na misel padla ideja o peki kruha. Pol kvasa sva imela v hladilniku še od peke pice, nekaj moke od preteklih prebivalcev te hiše, nekaj pa sva jo še dokupila. Ker sem sama v temu tednu v bolnici pobrala vse možne in nemožne viruske (upam, da samo respiratorne, čeprav se tukaj najde še kaj drugega) in sem trenutno odvisna od papirnatih robčkov, se je mesenja testa lotil Marko (ki ima to bolj v genih :)).
Med vzhajanjem testa sva šla še na nemške konverzacije oz. t.i. Sprachkurs, ki to je oz. ni. Kakor vzameš. Tam je namreč neki gospod, ki sicer poučuje nemščino tujce na "ljudski univerzi" in je pripravljen odgovoriti na vsa vprašanja tako v zvezi z nemščino, z znamenitostmi v določenih krajih kot tudi z vsem v povezazi s Pentax fotoaparati :). Pravzaprav tečaj ni ravno tipičen tečaj, je pa krasna možnost, da se še izven bolnice z nekom pogovarjaš nemško o malo bolj vsakdanjih temah.
Med peko je dišala cela hiša. Kako malo je potrebno, da se počutiš nekje doma(če).
Končni izdelek. Za prvič (nimava tehtnice za točne mere!) izgleda krasno. In tudi je odličen! Sva pa, po gorenjski navadi, šla preračunavat, če se nama sploh splača peči kruh. Zakaj? Ker če kupiva kakšnega ne-tako-zelo-dobrega, potem o(b)stane dlje časa in ga potrebuješ manj :). Ampak... Glede na to, da sva šla že včeraj v novo nabavo moke in kvasa... Mislim, da se bo še peklo :).
Aja, pa od včeraj sem devetič teta Klara :)! Pozdravljen mali Blaž! :)
Mmm diši že slikca :)
OdgovoriIzbriši