Pisanje o tem, kje sva bila in kaj va videla mi ni najbolj po godu. Zato spodaj pripenjam samo nekaj slikic iz Nijmegna, kjer sva bila prejšnjo soboto:
Klara pravi, da bo enkrat imela tako klopco doma:) |
No, toliko o izletu v Nijmegen:).
Naslov tele objave je Fragen (vprašanja). Zato bom na sredi zapisal nekaj vprašanj oziroma nekaj o vprašanjih. Danes smo sicer naravnani tako, da raje iščemo in beremo o odgovorih, zato bom kratek:).
Vprašanje večinokrat odpira. Odpira nek prostor, ki nas lahko zmede, preplavi, kjer se nam lahko tla pod nogami zamajejo. Verjetno imamo zato radi odgovore. Z njimi se zdijo tla spet trdna in vprašanje roma v predal, kot "odgovorjeno", kot "razrešeno". Toda, precej verjetno se zdi, da je ta funkcija odgovorov le navidezna, oziroma je taka vsaj pogosto. Namreč, zdi se, da mnogo odgovorov daje zgolj navidezen občutek trdnih tal pod nogami. Tak - navidezen - občutek pravzaprav težko imenujem občutek, saj pri tem mislim na sprejemanje oziroma priučitev nečesa, ki običajno z občutenjem nima kaj dosti.
Za odnos do sprejemanja in dajanja odgovor se mi zdi pomembno vprašanje: "kaj lahko vem oz. ali lahko kaj vem?". Navidezen občutek trdnih tal (ali naučenost) daje danes odgovor v smislu: "Veliko stvari. Najlepi primer je znanost, ki s svojo zavezanostjo dokazom in zakonom daje občutek dostopa do resnice...". Odgovor pa, ki je bolj posledica občutenja, pa se zdi da je nekaj v smislu: "malo, če sploh kaj." Ta se mi je v začetku zdel težak in utesnjujoč, a se kaže vedno bolj kot osvobajajoč...
In v povezavi s tem vprašanjem in ne samo v povezavi z njim je seveda posebej zanimivo vprašanje: "ali lahko verujem?"
Je podoba res privlačnejša od tistega, česar podoba je? |
No, dosti bo za danes:)...o vprašanjih.
Ker pa sem zgoraj napisal, da bom nekaj o vprašanjih napisal v sredini, dodajam še nekaj fotografij o tem, kaj s Klaro jeva čez vikende. Skušava vsaj malo uravnotežiti, ne ravno vrhunske prehrane v bolnici:).
Klara, na vrsti si:)!
Ni komentarjev:
Objavite komentar