Weihnachten

Vedno pride tako potiho... tako nevsiljivo... da se zdi, kot da je še vedno polno drugih reči, ki so pomembnejše.
Vedno se zdi, da pride tako na hitro. Ravno je bila prva adventna nedelja... danes je že božični večer.
Vedno si mislimo, zakaj mora priti ravno za božič, ko imamo tako ali tako že dovolj drugih opravkov: nakupovanje vseh mogočih daril, zaključevanje stvari za leto, ki se zaključuje, načrtovanje leta, ki prihaja, pospravljanje, pranje avtomobila, ... Kot da ne bi mogel priti malo kasneje. Na primer januarja ali februarja ponavadi ni toliko obveznosti... Lahko bi prišel takrat... in potem bi imeli tudi mi več časa Zanj...

Ampak On bo prišel tudi januarja in februarja... ker ne živi v trenutku, pride v vsakem trenutku. Tiho... nevsiljivo... pride k nam, pride k meni. Pride, da bi se lahko srečala. Da bi po Njem lahko jaz stopil na pot k Očetu.

Ko v tem času postavljamo jaslice, ki nas v enem trenutku časa opomnijo, da je On prišel, vam želiva, da se z Njim srečate... izven trenutka.

Letos bova imela narisane jaslice...:)