Začetek je vedno najtežji. K sreči sem se s prvo fazo panike pred začetkom vaj srečala že v petek, tako da me do ponedeljka ni ravno veliko ganilo :). Marko je začel na oddelku iz pulmologije (=pljuča), jaz pa na nefrologiji (=ledvica), ki v bistvu pokriva še vse ostale stvari - začenši z diabetesom, boleznimi žil, jetri in še čem. Po začetnem izgubljanju (in obisku zdravnika dela, športa in prometa - oz. Betriebarzt-a), sva se začela spoznavati tako z zdravstvenim sistemom kot tudi z načinom dela, zdravniki in bolniki.
Delajo se bolj ali manj iste stvari kot v Sloveniji, je pa velika razlika v odnosu med zdravniki in bolniki (kolikor sem v teh dveh dnevih uspela opaziti). Dobro, saj ljudje so podobni kot v Sloveniji: imaš sitne bolnike, ki jim NIČ ni prav in imaš takšne, ki so ti zares hvaležni za vsako besedo, ko pa jim omeniš, da bi šli domov, izgledajo kot da so najmanj zadeli na Jackpotu. Skratka kul. Kljub temu da je Nemčija "wannabe" obljubljena dežela, se tudi tu najde precej osamljenih ljudi, ki ti že med pregledom povedo, da oni pač ne bi šli iz bolnice, ker nimajo nikogar, ki bi skrbel za njih... Žalostne zgodbe... Se mi pa zdi, da tukaj znajo zdravniki bolje prisluhniti, podati človeku roko, se pogovoriti z njim, ga potolažiti. Pa ne samo zdravniki, ampak tudi sestre so vedno prijazne (saj so v Sloveniji tudi, samo nekatere tega nočejo pokazat :))
Tudi stavba bolnice je zgrajena izjemno primerno za zgubit se. Prvi dan sem se približno trikrat, včeraj pa enkrat :). Mi je pa zelo všeč, da na hodniku sprejemnega oddelka visi križ - na oddelku pa je križ v vsaki sobi - za pogum.
Danes brez slikice. Če pa koga zanima, kaj vse je v bolnici in kakšna je: klik.
Ni komentarjev:
Objavite komentar