Der Maler

Hja, že dolgo časa nisva nič pisala. Čez vikend se zaradi vremena (verjetno ste slišali, da je Anglijo, države Beneluksa in tudi severni del Nemčije obiskal močan veter) nisva šla nikamor potepat (upava, da bova ta vikend lažje šla naokrog, ker bo nekoliko daljši - zaradi petkovega praznika). 

Da pa ne boste mislili, da se dolgočasiva - dokaz:

P.S. Jaz se pa bolj neuspešno lotevam kvačkanja (sj knjigo pa različne kvačke pa volno pa vse imam, samo kaj, ko mi ni glih jasno, kaj kam paše :))

Xanten

Gospod, ki vodi konverzacijo, je tudi strasten fotograf in popotnik. Ne potuje pa samo v tuje kraje, ampak ima precej dobro "naštudirano" tudi Nemčijo. Na nek način me spominja na atija Andreja :).

Eden izmed njegovih muss-sehen predlogov je bil tudi Xanten, ki je od Kleve-ja oddaljen okrog 30km, kar z avtobusom nanese okrog 50 minut vožnje in oderuških 18 evrov (za dve osebi, tja in nazaj).

V soboto sva tako bila turista :). 

 Imela sva srečo, saj sva prišla ravno na sobotno tržnico, kjer se najde vse mogoče. Med drugim tudi stojnico z zgornje slike, kjer sredi placa pečejo kruh in mini pice :). Mmm je dišalo!

Čeprav je Xanten mesto velikosti Škofje Loke, ali pa morda še manjše, imajo res ogromno in lepo cerkev sv. Viktorja.

 Po ogledu cerkve, sva se podala v smeri pristanišča (na enem izmed rokavov Rena).

 Na poti sva srečala gospoda petelina s svojo jato kokošk :). Je prav lepo poziral :).

 Na obrobju mesta se nahaja ogromna utrdba iz časa Rimljanov. V notranjost sicer nisva šla (študentom neprijazne cene + pomanjkanje zanimanja za Rimljane), se je pa od zunaj dobro videl ostanek templja...

 ... in amfiteater.

 Še vedno izgledava enako :)

 

 Mesto je bilo zgrajeno za obzidjem, ki ga "straži" več stolpov in celo mlin na veter.

 Doma pa naju je pričakal težko pričakovani paketek iz Slovenije :)

Če ima kdo preveč časa (ampak to ni pogoj :)), nama lahko tudi kaj piše :)!

Das beste Brot

Končno se spet oglašam (sicer še vedno čakam na Markota, da se končno opogumi in še on kaj napiše). Teden je minil kot bi mignil! Oba sva že nekako navajena na bolnico, osebje in nemščino, tako da se nama več ni treba po nepotrebnem obremenjevat s tem, kje morava biti kdaj in s kom morava govoriti, če... 

Ta teden nama je na misel padla ideja o peki kruha. Pol kvasa sva imela v hladilniku še od peke pice, nekaj moke od preteklih prebivalcev te hiše, nekaj pa sva jo še dokupila. Ker sem sama v temu tednu v bolnici pobrala vse možne in nemožne viruske (upam, da samo respiratorne, čeprav se tukaj najde še kaj drugega) in sem trenutno odvisna od papirnatih robčkov, se je mesenja testa lotil Marko (ki ima to bolj v genih :)).

Med vzhajanjem testa sva šla še na nemške konverzacije oz. t.i. Sprachkurs, ki to je oz. ni. Kakor vzameš. Tam je namreč neki gospod, ki sicer poučuje nemščino tujce na "ljudski univerzi" in je pripravljen odgovoriti na vsa vprašanja tako v zvezi z nemščino, z znamenitostmi v določenih krajih kot tudi z vsem v povezazi s Pentax fotoaparati :). Pravzaprav tečaj ni ravno tipičen tečaj, je pa krasna možnost, da se še izven bolnice z nekom pogovarjaš nemško o malo bolj vsakdanjih temah. 

Med peko je dišala cela hiša. Kako malo je potrebno, da se počutiš nekje doma(če). 

 Končni izdelek. Za prvič (nimava tehtnice za točne mere!) izgleda krasno. In tudi je odličen! Sva pa, po gorenjski navadi, šla preračunavat, če se nama sploh splača peči kruh. Zakaj? Ker če kupiva kakšnega ne-tako-zelo-dobrega, potem o(b)stane dlje časa in ga potrebuješ manj :). Ampak... Glede na to, da sva šla že včeraj v novo nabavo moke in kvasa... Mislim, da se bo še peklo :).

 Aja, pa od včeraj sem devetič teta Klara :)! Pozdravljen mali Blaž! :)

Kleve

Sedaj sva tukaj že dober teden in sva se že lepo udomačila. Ker so postelje tako fine, da se jih da enostavno podret in ponovno sestavit, imava sedaj končno improvizirano zakonsko posteljo (in imata tako sedaj eno spalnico in eno dnevno sobo, z drugimi (trenutno je tu samo ena zdravnica iz Estonije) pa si deliva kuhinjo in dve kopalnici. 

Torej, danes smo šli skupaj z Estonko v mesto. Najprej prek sobotne tržnice, do živalskega vrta in drevesnega parka, kjer se nahaja več kot 100 različnih drevesnih sort. Skratka, lepo je. V okviru tega parka se nahaja tudi cel kup fontan in raznih prekopov in različnih stoječih/napol stoječih voda.

Od spodaj 1

Od spodaj 2

Od zgoraj

Od zunaj

Od znotraj

Ha, zihr ste mi fouš, ker sm vozila valar :)

Nazaj grede smo se sprehodili še mimo nakupovalnega centra (tukaj je vedno gneča, saj ogromno Nizozemcev (smo namreč tik ob meji) nakupuje tu, ker je ceneje) in naprej skozi center do doma. Naslednjič pa greva s kolesom, bo hitreje :)...

Der Anfang

Začetek je vedno najtežji. K sreči sem se s prvo fazo panike pred začetkom vaj srečala že v petek, tako da me do ponedeljka ni ravno veliko ganilo :). Marko je začel na oddelku iz pulmologije (=pljuča), jaz pa na nefrologiji (=ledvica), ki v bistvu pokriva še vse ostale stvari - začenši z diabetesom, boleznimi žil, jetri in še čem. Po začetnem izgubljanju (in obisku zdravnika dela, športa in prometa - oz. Betriebarzt-a), sva se začela spoznavati tako z zdravstvenim sistemom kot tudi z načinom dela, zdravniki in bolniki.

Delajo se bolj ali manj iste stvari kot v Sloveniji, je pa velika razlika v odnosu med zdravniki in bolniki (kolikor sem v teh dveh dnevih uspela opaziti). Dobro, saj ljudje so podobni kot v Sloveniji: imaš sitne bolnike, ki jim NIČ ni prav in imaš takšne, ki so ti zares hvaležni za vsako besedo, ko pa jim omeniš, da bi šli domov, izgledajo kot da so najmanj zadeli na Jackpotu. Skratka kul. Kljub temu da je Nemčija "wannabe" obljubljena dežela, se tudi tu najde precej osamljenih ljudi, ki ti že med pregledom povedo, da oni pač ne bi šli iz bolnice, ker nimajo nikogar, ki bi skrbel za njih... Žalostne zgodbe... Se mi pa zdi, da tukaj znajo zdravniki bolje prisluhniti, podati človeku roko, se pogovoriti z njim, ga potolažiti. Pa ne samo zdravniki, ampak tudi sestre so vedno prijazne (saj so v Sloveniji tudi, samo nekatere tega nočejo pokazat :))

Tudi stavba bolnice je zgrajena izjemno primerno za zgubit se. Prvi dan sem se približno trikrat, včeraj pa enkrat :). Mi je pa zelo všeč, da na hodniku sprejemnega oddelka visi križ - na oddelku pa je križ v vsaki sobi - za pogum.

Danes brez slikice. Če pa koga zanima, kaj vse je v bolnici in kakšna je: klik.

Die Bücherei

Po ležernem dopoldnevu, ko sva spoznala gospodinjo, ki skrbi za skupne prostore v tej hiši in cimro, ki živi v sobi nasproti mene, sva se odpravila na sprehodek po okolici. Na poti naju je ustavil nizozemski par, ki je iskal pot do Aldija (=Hofer). Sprehod skozi drevored lip (mmm, kako bi bilo lepo tukaj poleti, ko cvetijo in dišijo lipe!!!), mimo šolskega centra in skozi gozdiček izpred več stoletij nazaj v hiško.

Zgornji okni: moja spalnica, spodaj (na sliki desno): Markotova soba

Po kosilu (in ogledu priljubljene serije Der Bergretter :)) sva se odpravila proti mestu, natančneje proti knjižnici. Včeraj sva namreč med sprehodom (in iskanjem urnika sv. maš) odkrila, da se v župnišču (?) skriva prava knjižnica. Sicer je bolj na princip poljanske (no, v primerjavi s poljansko je tale tukaj odprta trikrat tedensko :), ampak za te štiri mesece bova imela dovolj knjig (ciljava predvsem na romane, ki nama bodo obogatili besedni zaklad).

Po začetnem predstavljanju in spraševanju, če je sploh možna izposoja za tujce, izveva, da je članarina brezplačna. Kul, ane? Preden sva se zares včlanila nama je gospa knjižničarka (pomojem tam delajo samo prostovoljke :)) razložila, da če hočeva več knjig, da obstaja tudi mestna knjižnica, ampak sva ji hitro dala vedeti, da se nama ne gre za še več knjig (že tako ali tako sva imela težko izbiro!), saj bova navsezadnje tu le nekaj mesecev... 

Skratka, založena s knjigami in dvdjem sva navdušena (tudi nad prijaznostjo vseh knjižničark) priromala domov in se lotila novih izzivov!

Überraschung*

Pa sva spet na nemških tleh :). Prvič letos sva se poslovila od sončnega vzhoda, včeraj pa od zahoda. 

Kakšnih večjih zapletov s prevozom tokrat ni bilo (če odštejem to, da so nama na letališču v Trstu rekli, gate 2, na vseh tablah pa je pisalo gate 7). Kakorkoli že, na koncu sva šla tja, kot so šli vsi - na izhod 7. Letalo je odletelo že 10 minut pred predvidenim odhodom, ker smo bli vsi že tam. Glede na poceni karte sva bila primorana poslušati precej reklam letalskega prevoznika, na srečo pa se nihče v bližini najinih sedežev ni odločil za nakup kakšnega dišečega sendviča...

Ko sva prispela na letališče Düsseldorf Weeze, naju je tam že čakal prijazni gospod z listom, na katerem je pisalo Herr und Frau Mozina :). Ker nisem znala zapret vrat (neki čudni fiat?), mi jih je prišel on in potem mi je še dvakrat prišel zapret in odpret vrata (lahko bi mi samo pokazal kako se jih zapre!).

Na recepciji v bolnici smo prevzeli ključe in se odpeljali do hiše gostov, kjer bova preživela naslednje 4 mesece. Hm, mogoče je ta "odpeljali" malo... mimo. Ker je peš do bolnice 2 minuti. V bistvu, ko prideva iz hiše, sva že na parkirišču pred bolnico :). Je pa res, da ni v tej bolnici vseh oddelkov, tako da bova lahko spoznala še nekaj sosednjih krajev :).

No, sedaj sledi Überraschung... Pridemo v hišo. Pogledamo kuverte s ključi. Ok, Marko ima sobo številka 3. Moja pa je soba številka 2. Od silnih priprav na možnost, da so sobe gotovo obupno majhne (ampak, da imajo gotovo zakonske postelje - ali pa - po Andrejevo, da bova spala v prihodnjih mesecih na pogradu), sva bila pripravljena na vse. SKORAJ. Najini sobi sta namreč v različnih nadstropjih... 

Preden je gospod iz Fahrdiensta odšel, se je ponudil še, da mi pomaga nesti kufre gor, pa sva mu lahko le razložila, da sva v bistvu pakirala skupaj... in da imava pomešane vse stvari... :)

Spanje v moji ledeni in v Markotovi pretopli sobi je prehitro minilo in v mislih sva že kovala načrte, da bi vsaj zaprosila, da bi bila v istem nadstropju... :)

Sicer so pa sobe krasno urejene, mogoče so jogiji za odtenek premehki, ampak ostalo pa nimam pripomb :). 

*Überraschung pomeni presenečenje