Wie Koala mit "H"

Hja, zadnjič me je Marko nekako potunkal, da sem "kao" spet na vrsti, čeprav... če bi pogledali statistiko, bi kmalu ugotovili, da... ni ravno tako. Pa kljub temu. Smo ženske pač bolj "občutljive" za vsakdanje dogodke, ki nam s svojo preprostostjo in iskrenostjo polepšajo dan :).

Zato danes, pred spanjem, še en simpatičen "dogodek" (še pred njim pa kratek opis splošnega dogajanja). 

Že drugi teden sem na oddelku za pulmologijo, v drugi bolnišnici (pod Katolische Klinik in Kreis Kleve spada več bolnic, v vsaki je nekaj oddelkov in tako skupaj dobro pokrivajo zdravljenje celega človeka) v kraju Goch. Glede na prvotno "strašenje" assistenzarztov oz. sobnih zdravnikov v Kleve-ju, da je Goch pač "kar neki" in da naj raje ostanem v Kleve-ju, moram priznat, da sem (razen s hrano!) v Gochu bolj zadovoljna (no odvisno od dneva, ampak ponavadi že). Poleg tega, da je bolnica še nekoliko manjša, da se vsi bolj ali manj poznajo/mo med seboj, so tudi na oddelku prav prisrčni odnosi. Že to, da si med seboj povedo "Schön, dass du da bist!" (lepo, da si tukaj!) ti pove vse. Tudi zdravniki so zelo prijazni, pripravljeni na razlago tisočinene stvari, predvsem pa te poskušajo narediti vsaj nekoliko koristnega :).

Torej, med pisanjem odpustnih pisem v zdravniški sobi, smo se nekoliko zaklepetali zdravnik, tipkarica Petra (hm, kakšen je slovenski izraz za nekoga, ki posluša diktate zdravnikov in jih nato pretvori v pisno obliko???) in jaz. Ker sem poskušala biti koristna, sem podajala natisnjena odpustna pisma v podpis.

Marc (zdravnik): Klara, wie ist slowenischer Wort für "danke"? (kako se po slovensko reče hvala?)

Klara: Hvala :)

Marc: Hvajla 

Klara: Na ja, Hvala, ohne "J" (no ja, hvala brez J)

Petra: Es ist ja logisch: wie Koala mit "H"! (Logično, kot koala s h :))

Nato smo ugotovili, da je beseda bitte - prosim, veliko lažja. 

Marc: Prosim - wie PROST! :) (Prost pomeni na zdravje :))

Pa naj kdo reče, če niso simpatični Nemci :)

Fragen

Klara me že dolgo priganja, naj vendarle še jaz kaj napišem za na blog. Vedno znova se moram izgovarjati, da nimam pravega materiala za pisanje:). No, tega tudi danes še nimam, vendar bom vseeno poskusil nekaj objaviti, da bo potem spet Klara na vrsti:)

Pisanje o tem, kje sva bila in kaj va videla mi ni najbolj po godu. Zato spodaj pripenjam samo nekaj slikic iz Nijmegna, kjer sva bila prejšnjo soboto:

Klara pravi, da bo enkrat imela tako klopco doma:)

No, toliko o izletu v Nijmegen:).
Naslov tele objave je Fragen (vprašanja). Zato bom na sredi zapisal nekaj vprašanj oziroma nekaj o vprašanjih. Danes smo sicer naravnani tako, da raje iščemo in beremo o odgovorih, zato bom kratek:).
Vprašanje večinokrat odpira. Odpira nek prostor, ki nas lahko zmede, preplavi, kjer se nam lahko tla pod nogami zamajejo. Verjetno imamo zato radi odgovore. Z njimi se zdijo tla spet trdna in vprašanje roma v predal, kot "odgovorjeno", kot  "razrešeno". Toda, precej verjetno se zdi, da je ta funkcija odgovorov le navidezna, oziroma je taka vsaj pogosto. Namreč, zdi se, da mnogo odgovorov daje zgolj navidezen občutek trdnih tal pod nogami. Tak - navidezen - občutek pravzaprav težko imenujem občutek, saj pri tem mislim na sprejemanje oziroma priučitev nečesa, ki običajno z občutenjem nima kaj dosti.
Za odnos do sprejemanja in dajanja odgovor se mi zdi pomembno vprašanje: "kaj lahko vem oz. ali lahko kaj vem?". Navidezen občutek trdnih tal (ali naučenost) daje danes odgovor v smislu: "Veliko stvari. Najlepi primer je znanost, ki s svojo zavezanostjo dokazom in zakonom daje občutek dostopa do resnice...". Odgovor pa, ki je bolj posledica občutenja, pa se zdi da je nekaj v smislu: "malo, če sploh kaj." Ta se mi je v začetku zdel težak in utesnjujoč, a se kaže vedno bolj kot osvobajajoč...
In v povezavi s tem vprašanjem in ne samo v povezavi z njim je seveda posebej zanimivo vprašanje: "ali lahko verujem?"

Je podoba res privlačnejša od tistega, česar podoba je?

No, dosti bo za danes:)...o vprašanjih.
Ker pa sem zgoraj napisal, da bom nekaj o vprašanjih napisal v sredini, dodajam še nekaj fotografij o tem, kaj s Klaro jeva čez vikende. Skušava vsaj malo uravnotežiti, ne ravno vrhunske prehrane v bolnici:).

Klara, na vrsti si:)!

Google Übersetzer :)

Preden sva prišla v Nemčijo, me je res bilo strah, kako bo z mojo nemščino. Ali bom sploh kaj razumela; ali bom sploh znala kaj povedat? Vsi ti strahovi so po dobrem mesecu že za menoj. Moja nemščina je sicer daleč od popolnosti; vesela sem vsakega popravka in pomoči, ko ne vem točno, kako se kaj naglasi/vpraša. In vesela sem tudi, ko na vsake toliko časa od domačinov slišim, da že dobro govorim nemščino (čeprav vem, da ravno tako super ni, kot so rekli, pa vendar - prodat me več ne morejo :)).

Kakorkoli že - kljub vsem težavam ob iskanju pravega izraza, sem le redko na dan privlekla slovar ali pa vklopila Google translate (oz. Google Übersetzer). Do danes. 

Danes smo sprejeli bolnika, ki so ga pripeljali z rešilcem. Že začetna "predaja" bolnika je pokazala, da bo naše sporazumevanje kar okrnjeno, saj bolnik prihaja iz Šri Lanke, ne govori nemško, kaj šele angleško. Tudi po iskanju primernih prevajalcev (v tej bolnici so zaposleni doma iz skoraj celega sveta) in ugotovitvi, da hindu ni isto kot tamil, sem se najprej spomnila na slikovno bolečinsko lestvico. Tako je bolnik lahko pokazal kako je sedaj in kako je bilo prej, pred prejemom zdravil. Poleg tega je "AUA" tako krasna beseda za vse bolečine :). Ker pa to, da nekoga boli v prsnem košu pove bolj malo (sploh ob normalnem EKG zapisu in laboratorijskih vrednostih) sem se zadeve lotila nekoliko drugače.

Spomnila sem se na Google translate, ki ima - hvala Bogu - tudi možnost prevoda v tamil (mislim, da se je tudi temu gospodu kar oddahnilo, ko je zagledal domačo pisavo :)). Tako je bolnik lepo bral z ekrana, kaj me zanima in pridno odgovarjal na vprašanja. Ravno zgledna anamneza sicer ni bila (uporaba zaprtih vprašanj), ker tako ali tako ne bi razumela njegove razlage v tamilu; z ja ali ne, pa sem vsaj za silo lahko izključila določene bolezni...

Najbolj smešno pa je bilo na raportu, ko so vsi zdravniki le začudeno gledali od kje je prišla ideja o Google translatu. Chefarzt me je celo vprašal, če to večkrat uporabljam. No ja. Včasih, za kakšen hiter prevod; čeprav je pogosto prevod zelo... zanimiv :). Kakorkoli že, upam, da se bodo tudi na oddelku vsaj malo potrudili za sporazumevanje z bolnikom. Sploh za to, ker je večina zaposlenih tujcev in sem prepričana, da ima vsak že izkušnjo, da ga niso razumeli...

Skratka, hvala Google translate :)!

Düsseldorf

Sej vem, da sva malo zanemarila blog. Najina popotniška žilica se je zaradi študentu ne tako prijaznih cen kart za vlak malo osušila. Kljub temu sva se v soboto odpravila v Düsseldorf, saj je bila vremenska napoved za tam veliko bolj ugodna kot za skoraj vedno vetrovni Kleve.

 Na žalost se vremenoslovci tudi v Nemčiji včasih zmotijo. Cel dan je v Düsseldorfu rosilo (v Kleve-ju pa je bilo po pripovedovanju prav lepo sončno!). Z možičkom sva se tako sprehodila po centru mesta, slikala razgledno kolo, par drugih znamenitosti, degustirala pico iz nimm-mit lokala, se po zgledu ostalih obiskovalcev mesta podala tudi v nekaj trgovinic (iz katerih sva odšla - za razliko od ostalih obiskovalcev- praznih rok) in se proti večeru usedla na vlak proti Kleve-ju.

Drevored/park

Goethejev muzej

Naslednjič pa kakšna slikca iz Kleve-ja :). Še vedno sva vesela vseh mejlov in klepetov :)!

Unsere Wohnung

Klara je takoj na začetku malce potožila, češ kako da nama je grozno, ker imava vsak svojo sobo in še v razlinih nadstropjih:).
Tako, da sem, da ne bi bilo prevelikega sočustvovanja, malce pofotografiral, kakšno je stanje.

Torej iz dveh enoposteljnih sob sva si uredila eno dnevno sobo z eno delovno mizo (spodaj) in eno spalnico z delovno mizo (zgoraj):

Tako, da sedaj imava prav prijetno stanovanje:) Kuhno in kopalnici si pa deliva z ostalimi sostanovalci:).