Včeraj sem, (kljub datumu - čisto zares!) naredila zadnji izpit na faksu in s tem diplomirala. Morda ste okrog pol dveh popoldne začutili rahel potres - velika skala mi je namreč padla od srca. Vreme je čutilo z menoj - ko sem šla na izpit je pihalo, nebo je bilo črno; med izpitom je celo padala sodra, po vpisu ocene v indeks pa... sonce! Krasno :)!
1. 10. 2007 - 1. 4. 2015. Točno sedem let in pol. Še vedno se spominjam tistega prvega dne, ko smo se po stopnicah počasi približevali fakulteti - in ko prideš na drugi nivo stopnic, se naenkrat prikaže napis Med. fakulteta... In potem tista temna predavalnica (brez oken, temno modre stene), polna novih obrazov (no tudi nekaj starih, za lažji začetek, je bilo vmes :)). Potem pa vonj po formalinu iz anatomskih vajalnic, prvo srečanje s kostmi in mišicami, prvi kolokviji, izpiti...
Vmes pa ogromno srečanj s krasnimi ljudmi - s prijatelji, skavtskih dogodivščin, poroka in pridobitev najlepšega naziva na svetu - mama. Koliko stvari se zgodi v sedmih letih in pol! Koliko solz in koliko smeha. Koliko pušk v koruzi, in koliko pušk ponovno v rokah - ker me je nekaj dan za dnem priganjalo, da morda pa le zmorem, da naj vztrajam, da se splača...
Konec, oziroma bolje: nov začetek. Ne sprejemam še vprašanj - "Kam pa naprej?????". Trenutno sem na porodniškem DOPUSTU (končno brez študijskih knjig :))! Pravzaprav niti ni tako važno kje bom in kaj bom. Upam, da je ogromen del življenja še pred menoj. In zato je vse, kar želim, da bi bila srečna in izpolnjena prav tam, kjer bom in kar bom/sem...
Bogu hvala.
